1300 m za mostom

Sinoči smo prišli do Beograda; okrog 55 km smo preveslali tega dne. V praksi, cel dan veslanja, le dva počitka sem imel, po pol ure, vsakega. V moji kategoriji, kanu dvosed, sva samo dva, ostali so vsi hitrejši. Večino plovil so kajaki, eno ali dvosedi, tisti potovalni. Dosti jih je Prionove izdelave.
S takimi se pluje dosti lažje in hitreje. Pri meni pa je važen stil trojine: človeka, čolna in enega vesla.

Komaj v Slan kamnu sem se pridružil TID regati. Pozno zvečer sem prišel za njimi. V Novem Sadu so že spali, zjutraj pa odveslali, ko sem spet jaz spal. Potem sem še urejeval formalnosti na carini in ni jih je bilo nemogoče dohiteti.

Zjutraj smo štartali vsak po svoje in se dobili tu, 1300 m za drugim mostom, za Beogradom. Že pred mestom so nas čakali redarji s hitrimi čolni in reševalci, če bi katerega sonce preveč potegnilo. Potem so nas sprejeli in nam dali večerjo in 5 kosov kruha, meni za dodatek. Pol posadke se je menjalo, od Hrvatov je en ostal in jaz iz Slovenije. Baje še en naš pride, vam jutri potem povem.

S Hrvatom sva šla z mestnim avtobusom do centra grada in malo naokoli, na Kalamegdan in potem nazaj. Nazaj grede nama šofer ni računal kart. Da naj poveva, sva pajdaša z njim, če bi slučajno prišla kontrola. Tak se tu v Srbiji dela in se lepo živi.

Ta beograjska občina, kjer smo, se imenuje Palilula (prižgi pipo), otok, kjer smo, pa je Huja.
Lep lovski dom je, carska ohota (ruskega.opp).

Z drugim vas zdaj ne bom gnjavil - jutri se dobimo v Smederevem.


Moj sponzor etape za Srbijo so Pomurske lekarne. Sem hvaležen in jih ob tej priliki lepo pozdravljam.

Potem, ko sem že napisal, sem bil  pa strašno laaaaačen. Tam, za ekom je Bobi Blue kuhal pravi srbski pasulj. Ampak, ne za nas TIDovce, za osebje in občinske funkcionarje. Pa sem mu namignil: "hej, Bobi Blue, ima još nešto za nas, Slovence?"

In je bilo. Sem mu obljubil, da vam sporočim - najbolji pjevač narodnjih pjesama in kuvar srbskog pasulja. Nek se zna - kralj.

p.s. v ospredju je moj pisker, za njim Bobo Blue

V Novem Sadu

Poznoo zvečer sem že v temi sem priškrabal. Naše iz TIDa sem prehitel za 200 m, so mi sporočili.
Oni so 100 m pred mostom, na desnem bregu, jaz pa 100 m za istim mostom, na levem bregu.

Ob 12.h sem odšel iz Iloka, vmes nevihta, potem pa veter me je zajebaval. Cele štiri ure sem gledal na Novi Sad, kot na Goričko, v lepem vremenu pred nevihto.
Počasi bom ugasnil, ker sem v Srbiji še ilegalno, da me ne bi dobili. Jutri pa jim povem, da sem zdaj glij prišo. Malo dežuje, drugače pa je vse OKej.

Šarengrad

Sinoči, na poti do Iloka, se je že mračilo in nisem znal, koliko poti je še do sem, sem se ustavil v Šarengradu. Gor na bregu sem jih videl, kolesarje šotore postavljati, pa sem ga postavil tudi jaz.

En, tak divji kamp je tam od društva za turizem, Kapetanova kuča. Zdravo sem jim pravil, pa sem si samo zarisal svoj prostor: "tu je moje". Odkod sem, me je po angleški vprašal domorodni mladinec.
"Aha, dobro, samo ti postavi." Potem so mi prihajali Holandci segat v roko in vaške ženske so prinesle narezane  dobrote. Dobro imajo to organizirano, verjetno tudi v popotniških navodilih, drugače Holandci ne bi znali sem.

Potem pa sem danes še potegnil sem do Iloka, zadnje moje postaje na hrvaškem. Malo si spočijem in hajd v Srbijo. Hvala, Hrvaška, bila si mi dobra mati in veliko prijateljev se tu spoznal.

 

Vukovar

Komaj danes do poldne sem priškrabal. Včeraj, pred večerom me je nevihta vrgla z reke.
Nekje v blatu sem kampiral. Malo blaten, malo moker, ampak naspan.

Baterije si napolnim, potem gem naprej. Danes ni prevroče.

Aljmaš

Takoj po prihodu, sta me aretirala dva policaja, dokumente molim in procedura. Potem sta javila na postajo, da je vse vredu z njim, da le zamuja dva dana. Pa sem se razpizdil, jeboga pa naj on vesla. Enkrat me je nevihta vrgla z reke in temna noč mi ni dovoljevala veslanja.

Tu, v Aljmaš so se vrnili včeraj kajakaši iz regate do Vukovarja. Baje so bili izmučeni doboga, siromaki, se tu pravkar pogovarjajo.

Prav tu se začenja moj del TDI regate po Hrvaški od Aljmaša, do Iloka.

Moj uradni sponzor te etape je  AvtoCenter Kuhar, Bakovci.
Če boste imeli (bognedaj) kakšno težavo z avtomobilom, tam po Pomurju, vam priletijo mehaniki z motorjem na pomoč, non-stop 24 ur. Ali pa se kar tak, na kavici ustavite. Tam je tudi moja pisarna, pa kelnarce juhej !, skoraj vedno, tudi 24 ur.  :-)))

Lepo jih vse pozdravim, pa tudi vse ostale Bakovčare.

Zdaj pa veslo v roko in gaaaaaasss: "Đihaaaaaaajjjj !" do Vukovara.

Na pragu Donave

Tu sem, pred Donavo, s prijatelji, Zoran Marković - Markan, v njegovi sobi nas je pet.
Pred štirimi leti me je v tem kampu sam poiskal, stari volk iz Donave. Njegova soba je knjižnica in njegova glava tudi.

Pijemo rakijo in limonov sok. Njegove ženske so nam narezale domače salame, kulen ...

Postlali so mi na hodniku, oni štirje so stisnjeni v eni sobici. Zunaj so ostali roji komarjev.
Donava je tu pred mano. Lahko bi pljunil na njo, tako blizu mi je. Pa ne bom, preveč je vredna spoštovanja.

Vredno si je zapomniti ta izliv Drave, to stičišče. Vse od Belišča do sem jo je Marija Terezija leta 1845 zregulirala. Prej se je Drava razlivala daleč severneje. Dvajset let so jo regulirali, da je zdaj takšna, kot je.

In, če sem že pri Belišču, od tam je Matija Ljubek, kanuist doma. Stradun ob reki je po njem poimenovan.
Nihče ga ni premagal, edino Štefan Varga, moj trener, ga je. Na Dravi je bilo in vsi so bili šokirani.
Baje so celo Tv kamere ugasnili, da se ne bi preveč razvedelo.
Sicer pa od tam, od kroških brodarjev izstopa več znanih imen, Borut Horvat je bil kar dvakrat zaporedoma mladinski svetovni prvak.

Jutri se bo začelo, Donava 2015.   Juheeeej !

Danes je petek, 24.julij

Še vedno sem pred Osijekom. V kampu si polnim baterije, urejam fotke. Sinoči me je nevihta vrgla z reke in bom to danes nadoknadil. Privajam se na Simonovo kamero. Nima kontrolnega ekrana, drugače pa je Ok. Tudi profi reševalni jopič mi je posodil. Po Muri sem ga nosil, zdaj ga imam samo še za rezervo. Med regato bo obvezen. Naj bo, tudi, če je pretežak.

Tista pekarna, v Beltincih, saj jo poznate, Blankin mož je tam gospodar. Dali so mi kruha za na pot.
Do sem je zdržal, potem pa je splesnil od vlage in vročine. Dober je bil, takšnega tu ne pečejo.

Še bom kaj povedal o sponzorjih in donatorjih za ta projekt. Tega mi ne zamerite, zato pa vam bom od zdaj naprej pošiljal čimveč fotografij.

Tu, v kampu pred Osijekom spijem še eno pivo, prosim, če smem. Potem grem delat, naše bom lovil, iz TID regate, majkojim...   :-)))

 

Raport pred Osijekom

Vročine se na reki ne čuti, zvečer pride za tabo skupaj s komarji.
Včeraj sem bil na vodi od 5.h zjutraj, do 21.h, s kratkimi postanki med ribiči.
Cecali smo vogrsko vino, zmešano z mrzlo vodo, zraven pa kadili domači slavonski tobak.
Obiskal sem prijatelja izpred štirih let. Ni ga bilo tam in njegove Ružice tudi nej. Tista zastavo, ki sva jo obesila takrat, še zdaj visi. Zbledela je in se že malo raztrgala. Napisal sem jima pismo, utrgal 3 paprike in eno čebulo. Pred tem pa sem se še napasel prezrelih višenj v zapuščeni plantaži. Nič več se jim ne izplača, so mi pravili.

Pod mostom v Donjem Miholjcu so me pričakali obmejni policaji, me odpeljali gor v njihove prostore in me oskrbeli z naj nujnim (vodo, elektriko, čiki)

Prespal sem v spalni vreči tam pod mostom, do trenutka, ko je zadnja zvezda ugasnila. Potem sem šibal dalje. Jutranje sonce je moreče zasleplujoče, na nebu in na vodi. Podnevi je spet žgoče, pred večerom pa frontni veter. Najlepše se da veslati na večer, dokler se vidi. Škoda, ker ni svetla noč.

telefon mi še vedno ne dela, zato se bom več javljal tu, ko bo mogoče. Zdaj si skuham kavico, potem pa potegnem do Osijeka.

Lepo vas vse pozdravljam !

160 km do Donave

Hitim, Drava je mala,stoji. Rad bi do četrtka zvečer prišel do Ajmaša, da se priključim regati. Na reki imam slabe povezave z netom, telefon sem potopil. Po večerih mi komarji prekrijejo ekran.

Prosim nekoga, da mi preveri, če je hrvaški operater T- Mobile partnerski z našim telekomom za mobilni internet in mi tukaj sporoči.

ZELENGAJ

Prejšnja noč, pri Tinekovem brodu je spala tri ure. Ob pol enih sta mi dve brhki mladenki dostavili dovoljenje za prestop meje, ob štirih mi je zapel brodarjev petelin in ni nehal, dokler nisem zlezel v jutro.
Do tromeje je šlo gladko, od Dekanovca pa po deblih. Domačin mi je svetoval, da presekam dolgi ovinek po stari strugi. Ozka, vendar hitra da je. In tistih nekaj podrtih dreves: "vi čete lako".

Pa sem se res zagnal v tisto strugo, slalom med debli, dokler se niso hkrati pokazala tri debla in mi zaprla pot. Eno sem preskočil, druga mi je zaprla. Bil sem na tem, da pokličem 112 po motorno žago, ali trmim tam čez noč, če bi vzdržal. Čoln se je bočno postavil, voda je ropotala na bok, ni šlo naprej, niti nazaj. Za vsak primer, če vam zdaj ne bi mogel povedati, sem posnel video.
Uspelo mi je majmunsko, pod debli izvleči čoln in vzvratno izveslati iz zanke. Potem sem sparkiral, pokadil dva hkrati in spil liter vode.
Moral bom napraviti sestanek z bogovi, da me pustijo namiru par dni, dokler se ne privadim.

Tabor imam v blatu do gležnja in roju komarjev, 35 km od Drave, selo Goričani.
Zdaj sem v Zelengaju, ne vem, če bom znal nazaj.

Jutri si oblečem rumeno majico.

PRVA ETAPA

Zjutraj so še bili zapleti s prehodom meje. Naši in Hrvati so se zelo trudili in zdaj, zgleda da je OK.
Medtem sem napravil pot, še ne priznane regate iz Avstrije, s postankom v Krogu in na Otoku ljubezni v Ižakovcih. Tam so mi spajali kruh, sem ruknil žganico in pivo. Zavod za turizem in kulturo Beltinci mi je pripravil promocijska darila za sprejeme v TID regati. Ampak, do tam je še daleč.

Tu, ob 23.00 sem sem pri Tinekovem brodu, vsi so odšli. Bili so prijazni z menoj in sem jim zelo hvaležen. Čakam, da mi prijatelji dostavijo stiskano dovoljenje za prehod meje, potem grem spat.

Komarji so prijazni do mene, le ene gosenice mi lezijo po ekranu. Zdaj ugasnem in grem v osebno svobodo. Jutri, če bo čas pridejo tudi fotografije, jaz pa prek shengna, bogdaj.