"Na levo krug !"

To je bila komanda pri vojakih, ko si se obrnil na peti za 180 stopinj nazaj. Ampak, meni ni nihče komandiral, popolno svobodo sem nosil s seboj. Zdaj sem se znašel tam, kamor sem že od otroštva strmel: na cilju sem bil, neglede na žrtev poti.
Kako to izgleda, kakšni občutki? Kot v raju, ki vam ga obljubljajo. Šum okrog mene in glasba v njem, ogromno energije je valovalo okrog mene. Kot bi po mrazu v zimi topel južni veter zapihal, tak sem postopal po Sulini, po tej vasi, ki je zadnja med reko in morjem.
Prtljago sem odložil na ladjo, ki bo jutri odplula nazaj, do Tulceje in od tam z avtobusom do Bukarešte. Časa je bilo za cel popoldan in celo noč po njem. Ljudje so mi bili mali. Lahko bi bil rimski imperator, pa nisem hotel. Bi nazdravil s kom, ki bi me razumel, pa ni bilo nikogar. Sam s sabo se ne da nazdraviti. Tak sem postopal po tej vasi, popil kakšno pivo in nazadnje pristal v klubu pokerašev. Oni so igrali, jaz sem si naročil kavico. Pa še vodko sem si privoščil, tisto s Putinovim imenom. Deci mi je točil, pa sem mu s prstom pokazal, da bo pol čisto dovolj.
Potem sem odšel na ladjo nočit, kot to ladje delajo vsako noč, ko jim ni za pluti. Na stolu sem prečepel, zijaje v nebo.
Zjutraj smo odpluli in po šestih urah napravili pot, ki sem jo delal kar dva dneva in pol.
Tista škrbeta do Bukarešte ni bila niti avtobus in ceste bolj grabaste, kot bi naj bil asfalt. Enkrat smo s trajektom prečkali tudi Donavo, ki se mi je zdela tak domača, da bi kar v njo skočil, če bi me škrbelo počakalo.

V Bukarešti, na zadnji postaji v garaži je bil začetek mafijske poti s taksijem do glavnega kolodvora Gara de Nord. Zgodovinsko znana postaja z varnostniki in policaji. Od tam ne pobegneš, če si sam. Najprej mi je bančni avtomat drpnil kartico in se delal, kot da nič ni bilo. Sočasno sem ostal brez plastičnega soda s prtljago, ki sem ga vlačil s sabo. V trenutku sem zamenjal postajo z razburkano reko in krizni trenutek, ko delaš samo tisto in nič drugo, kar te še edino lahko ohrani živega. Delal sem maigeri na avtomatu. Prileteli so varnostniki in za njimi policaji. Mit o Romunih, ki sem ga želel razbiti, je ostal.
Bila je sobota, za njo nedelja in prekleta ponedeljkova noč. Tri noči nisem spal. v tisti, ponedeljkovi noči sem pristal v "zaščiti" mafije. Italijanska se lahko skrije pred njo. Ta deluje v rimah, kot bi pesem prepeval. Za ceno me ne vprašajte.
V torek zvečer mi je uspelo priti v Srbijo in čez noč do Zidanega mosta. Od tam so me evakuirali moji, do doma.

S tem zaključujem blog, projekta Donava, 2015 pa še ne.

Dušan Kovač in

Murska straža - društvo za sobivanje in sponzorji:  Pomurske lekarne,
                                                                                  Avto center Renault Ormož
                                                                                  Avto center Kuhar Bakovci
                                                                                  Ljubljanske mlekarne



Sem se jim prek medijev zahvalil in še zdaj: hvala vsem, ki ste mi to omogočili.


Tu pa ste še vi, spoštovani, meni dragi obiskovalci blogov in tisti, ki vas imam zabeležene na izpisku. Brez vas bi mi dosti težje šlo.






 

Točka 0 na števcu kilometrov

Sulina, danes v petek, 4.septembra, ob 12.45 po lokalnem času.

Trinajst kilometrov sem še imel do sem od jutra. Mrzlo, megla do neba. Kilometer dolg deset normalnih, na križišču ni bilo nikogar, ki bi mi povedal kam naprej.

V naključnem ribiškem taboru sem se znebil še spalne vreče; pol opreme mi je itak voda vzela.

Zdaj sem tu, kamor sem želel priti, da vidim kam murska voda ponikne, kje umre.

Žvirco sem podaril fanteku s psom. Vlažne oči je dobil, njegov pes pa mi je polizal nogo.

Zdaj se vračam. Sklepno, ko se vrnem, ko se popredalčkam.
Za enkrat pa vsem hvala, ki ste bili moji navijači in še več.


o.p. Še sem na poti.

Opazil sem, da najkajo eni komentarji. Našel sem jih v googlu. To pa zato, ker delam na wi-fi, in mi včasih romunski googel predela končnico blogerja  iz "com" v "ro".  Potem pa je to že drugi blog.
Spregledanim se opravičujem in doma popravim.22

V delti

Drugi dan v tem tretjem kraku Donave. Že zjutraj rano sem padel med štiri mušketire: ribja čorba za zajtrk, pečena riba od včeraj in klobasa. Potem pivo in še eno za na pot. Tudi cigaret me niso pustili stradati.

Po reki gre počasi, hitri čolni so moteči. Je pa to edini prevoz med Sulino in Tulcejo.

Potem sem se ustavil v biosfernem rezervatu še iz Caušeskovih časov. Hotel razpada, kelnarca edini gost, internet "dela" brez povezave.
Je pa poleg inprovizirani bar Li. Mladi fant ponuja hladno pivo za 3,5 lei, mi naštima internet in angleško govori. Ko je videl, da sem zadovoljen, mi je smeje segel v roko, "mi smo firma" in pokazal s prstom na sebe.
Multi kultura: Romuni, Rusini, Tatari, Cigani, celo Makedonci. To bo potrebno v naslednjih leti še raziskati.  :-)

Meni pa je preostalo še 24 km Donave. Potem ponikne v Črno morje, skupaj z mursko vodo.

S severa na jug

Rano v jutru je pristopicala po potki iz gozda do reke in zabredla do kolen.
Rdeče krilo, ... rdeča, z ornamenti izvezena bluza, črna kita las.
Iz platnene torbice je vzela milo in se umivala. Najprej roke, potem obraz, vrat, ušesa. Z desnico si je segla pod levo dojko, z levico še desno.
Potem je zajela s prgiščem in srknila donavsko vodo. Stresla je z glavo in z dolgim curkom izpljunila.
Ne meneč se za tujca, je dvignila krilo, počepnila in si umila še mednožje. Kot, da na reki ne bi bilo nič zanimivega, se je obrnila, vrgla dolgo črno kito čez rame in odstopicala po potki nazaj v gozd.

Jaz pa sem zavil še malo proti severu, potem obrnil navzdol po zemljevidu. Ste znali, da murska voda liže moldavskei breg?
Od daleč se mi je zdelo, da je lesena ograja, pa je bila betonska. Iz betonskih stebrov, zabitih ob bregu. Moldavija, dežela o kateri sem sanjal.
Kljub opozorilu policistov, naj se držim romunskega brega, me je zaneslo na ono stran. Bi si mislil, da je dežela mrtva, pa je prav v tem hipu med betonskima stebroma ograje priletel trnek, vaba za ribe. Se mi je zdelo, da sem ga videl, on pa je hitro počepnil.

"Je to Moldavija?", vprašam.    Tišina.
"Panimaješ pa ruski?", spet vprašam.

"Da", dobim odgovor. Bil je človek in ni bil gluhonem.  :-)

-Je Moldavija?

-Da.

Čepel je skrit za ograjo in škilil skozi. Potem sem ga nagovarjal, da bi zamenjala cigarete: jaz njemu romunske, on meni moldavske.

- Njet, njet.

Ni se dalo z njim, pa sem potegnil še par krat z veslom in Moldavije več ni bilo. Tisti, ki je pasel ovce na bregu, tisti mi je že povedal, da je Ukrajinec. Samo 240 metrov je bilo potrebnih in že so bili "naši" za mano. Potem so sledile šolske urice discipline obnašanja na reki in hajd nazaj na našo, romunsko stran. Starejši policaj mi je očetovsko žugal s prstom, naj se držim romunskega brega, ker je Ukrajina problem.
Zvečer sta me spremljala dva boorder policaja z motornim čolnom, češ da so begunci problem, ki jih ladje pripeljejo in tu izvržejo. Kje bom prespal?, na katerem območju?, sta me spraševala in tisto območje prečistila, kot bi mine iskala.
V temi sem se skril skupaj z Žvirco v gozdu, pred begunci in policaji.
Tudi danes sem bil pod kontrolo, ker je do sem reka bila mejna z Ukrajino. Ne trdim, da so bili policaji nadležni, eden me je zjutraj celo z lastnim avtom odpeljal 2 km v mesto po slanino, mleko, kruh in čike.
Popoldne je pihal močan južni veter. Tulcejo sem imel na dlani in po treh urah driblinga z valovi, sem zvečer le prilezel do nje.

                Tu se začenja Ukrajina. Moldavske ograje, žal nimam, ker mi je kamera zatajila.

                                                  Našel. Tista ograja je še moldavska.

Galati

Sinoči sem zalegnil kar v čolnu v marini Braila. Preveč utrujen sem bil, da bi stopil čez reko v gozd.
Pa slišim zjutraj: "vidi našeg prijatelja iz Murske Sobote, spi v kajaku". "Pa je to kajak?", vpraša drugi. "Da da, kajak je."  Potem so dalje žubodrali po romunski. Zvezde so še sijale, da bi jim kaj povedal in muzika je špilala v rano jutro. Če bi bili naši iz TIDa, bi znali, da je Žvirca kanu.

Danes sem vlačil bolj počasi. Ni se dalo, veter je delal valove in me držal nazaj. Zdaj sem v Galati.
Veliko pristanišče je to; deset kilometrov po reki in po celem bregu se razprostira.

Vročina je velika. Nekaj si spijem za žejo in potegnem v noč.

Začetek konca

Ker je leto 2015 tudi leto prekmurskega knjižnega jezika, bom dodal en blog po prekmursko.

Te pa san šol dva kilometra do brane, ka bi se skoz potegno, pa čim prvo domov, ka san že preci zmantrani bil. Znou san ka me skouz ne pistijo, probati pa je nej grej. Ton, pod betounon san se po skrvoma vlačo in čako na prijliko, da prijde štera ladđa.  Pa je prišla, francuska. San njin pokazo ka bi rad, pa Francuzi so včasik bilij za tou. Tüdi kapitan me je polükno doj z ladđe in poklumal. Pa se je nej dalou, Romun je vse vküper opazüvo, pa je nej püjsto. Francuzom je bilo žal, ge pa san pa šturmal na drüjgo prijliko, kak bi čun spravo za brano, pa ton notri šol.

Ka ne bi dugo cincal, san se odloučo ka vržen pejnez, pa un naj povej. En lei nejsan mogo metati, ka je papernatni, pa san meto petdeset rantov, či de cifra ali kurouna. Vržen pa plüjnem, spadnula je kurouna.
Sledi san se ešče z Nemcami pogučavo, ka bi me prejk noči đali z Žvircov na ladđo, pa bi me tak v gojdno skouz spravili. Ali kurouna je povejdala svoje: iti dale po capaši.

Nabil san na veslo trij kunje, Žvirca je zdignula šinjek.
Zaj san tü, san ne ven ge. Te pa de že na lejvoj Moldavija, Ukrajina, pa nazaj Romunija.
Srečo san v rdeče oblečene lidij, vest Ivana Groznoga, vido san tisto, za koj se je splačalo stoupiti v te svejt - delto Donave.

Romunija

Včeraj sem slabo delal. Nekaj komplikacij na meji in vrnitev nazaj v Bolgarijo. Potem se je uredilo, a sem bil preveč skurjen od minulih dnevov, da bi kluboval vetru. Dvajset kilometrov sem skup spravil poti. Danes sem vlačil celo pot z dvema breskvama in brez cigaret.
Pa sem se vseeno priplazil do ene vasi, ki sem že mislil, da je Černavoda, pa ni bila. Kolač kruha, najboljšega na Balkanu sem zmazal in pol kile slanine. Mamica v magazinu mi ga je celo ročno narezala, da se ne bi mantral. Do Černavoda je bilo še 13 km in veter mi je odvzel cel popoldan.

Romunija lepa dežela, kmetijsko bogata in prijazni ljudje.

                                                        midva sva ovce skup pasla

                                                              prva baza v Romuniji