Galati

Sinoči sem zalegnil kar v čolnu v marini Braila. Preveč utrujen sem bil, da bi stopil čez reko v gozd.
Pa slišim zjutraj: "vidi našeg prijatelja iz Murske Sobote, spi v kajaku". "Pa je to kajak?", vpraša drugi. "Da da, kajak je."  Potem so dalje žubodrali po romunski. Zvezde so še sijale, da bi jim kaj povedal in muzika je špilala v rano jutro. Če bi bili naši iz TIDa, bi znali, da je Žvirca kanu.

Danes sem vlačil bolj počasi. Ni se dalo, veter je delal valove in me držal nazaj. Zdaj sem v Galati.
Veliko pristanišče je to; deset kilometrov po reki in po celem bregu se razprostira.

Vročina je velika. Nekaj si spijem za žejo in potegnem v noč.

Začetek konca

Ker je leto 2015 tudi leto prekmurskega knjižnega jezika, bom dodal en blog po prekmursko.

Te pa san šol dva kilometra do brane, ka bi se skoz potegno, pa čim prvo domov, ka san že preci zmantrani bil. Znou san ka me skouz ne pistijo, probati pa je nej grej. Ton, pod betounon san se po skrvoma vlačo in čako na prijliko, da prijde štera ladđa.  Pa je prišla, francuska. San njin pokazo ka bi rad, pa Francuzi so včasik bilij za tou. Tüdi kapitan me je polükno doj z ladđe in poklumal. Pa se je nej dalou, Romun je vse vküper opazüvo, pa je nej püjsto. Francuzom je bilo žal, ge pa san pa šturmal na drüjgo prijliko, kak bi čun spravo za brano, pa ton notri šol.

Ka ne bi dugo cincal, san se odloučo ka vržen pejnez, pa un naj povej. En lei nejsan mogo metati, ka je papernatni, pa san meto petdeset rantov, či de cifra ali kurouna. Vržen pa plüjnem, spadnula je kurouna.
Sledi san se ešče z Nemcami pogučavo, ka bi me prejk noči đali z Žvircov na ladđo, pa bi me tak v gojdno skouz spravili. Ali kurouna je povejdala svoje: iti dale po capaši.

Nabil san na veslo trij kunje, Žvirca je zdignula šinjek.
Zaj san tü, san ne ven ge. Te pa de že na lejvoj Moldavija, Ukrajina, pa nazaj Romunija.
Srečo san v rdeče oblečene lidij, vest Ivana Groznoga, vido san tisto, za koj se je splačalo stoupiti v te svejt - delto Donave.

Romunija

Včeraj sem slabo delal. Nekaj komplikacij na meji in vrnitev nazaj v Bolgarijo. Potem se je uredilo, a sem bil preveč skurjen od minulih dnevov, da bi kluboval vetru. Dvajset kilometrov sem skup spravil poti. Danes sem vlačil celo pot z dvema breskvama in brez cigaret.
Pa sem se vseeno priplazil do ene vasi, ki sem že mislil, da je Černavoda, pa ni bila. Kolač kruha, najboljšega na Balkanu sem zmazal in pol kile slanine. Mamica v magazinu mi ga je celo ročno narezala, da se ne bi mantral. Do Černavoda je bilo še 13 km in veter mi je odvzel cel popoldan.

Romunija lepa dežela, kmetijsko bogata in prijazni ljudje.

                                                        midva sva ovce skup pasla

                                                              prva baza v Romuniji

Nostalgija

Pogrešam vonj tvoje kože, pogrešam polja in travnike.
Pogrešam Murin vonj v mraku, ko jo poslednji človek zapusti.
Tudi tu diši, a meni je premalo.

Silistra, 24.08.2015 - začetek nedokončanega.
Jutri nabijem Žvirci konje na veslo, da bo potegnila, kot Slavičeva kobila, ko jo okitijo z lovorjevim vencem za častni krog.

Ruse

Ob 21.30, po lokalnem času sem priškrabal. Veter in dež, tako se pravi tudi bo bolgarsko, sta mi delala družbo. Prejšnjo noč sem prespal pri ribičih in v peči smo si kurili. Danes so me eni ribiči sušili s kalorifenom. O Bolgarih bi moral več povedati, premalo jih poznamo. Temno je tu na terasi enega lokala in očala sem izgubil.

Lastovka mi je priletela na Žvirco. Bila je čisto krotka in sem že mislil, da je z njo kaj narobe, pa so tudi druge priletele. Vse polno jih je bilo nad reko. Ni bila breguljka, gnezda imajo pri ribičih ali pod drevesi.

PONOČI
Deževalo je in v Žvirci se ni dalo spati. Sedel sem na terasi  Gostilnice in pil kamenico, zagorke niso imeli. Ob pol enih so zaprli in mi je natakarica odnesla še pepelnik. Ostal sem sam. Okrog štirih me je že pošteno zeblo v noge, zato sem se sprehodil malo po mestu in skozi na stežaj odprti vhod me je zaneslo direkt v nočni lokal.
Pet kurb in mogočna šefica za šankom, v kotu sta sedela ona in on. Vsedem, če sem že tu in naročim kavico.
- Samo kavico, nič zraven?
   Prikimam.
Šefica je namignila in eno od trupel je zlezlo na štango. Kakšno rit je imela, bognampomagaj, ... in kak je to stvorenje z njo migalo. Moja bi jim lahko bila trener v bordelih, pa še špago bi znala napraviti.
Ker sem zijal nekam na strop, je truplo zlezlo z droga in mi prisedlo. V večjo nevoljo me ni mogla spraviti. V žepu sem imel 14 levov, pa še za cigarete bi mi moglo ostati.
Nekaj sva se pogovarjala in, ko je truplo spoznalo, da nisem baš vsekan na kurbarijo, je odšla k svojim. Neki Englez, da bi naj bil, jim je rekla.
Na srečo se je vse dobro končalo: noč sem si skrajšal za dve uri in za štiri leve so me oplačkali za kavico - škatlo cigaret.

Za danes obljubljajo malo sonca. Da bi le posijalo, potem sem rešen takih nadlog.

Svištov še 1x

Sem včeraj potegnil, enih štiri kilometre naprej. Več ni šlo, premočan veter je bil. Po štirih urah čakanja sem se vrnil v luko. Veter in visoki valovi so me sami vrnili na startno pozicijo. Spal sem  v čolnu, na tistem otoku kot prejšnjo noč. Zjutraj pa me je namočilo za cel mesec nazaj. Ne pritožujem se, nisem iz cukra. V luki sem se preoblekel.

Narava je dobila svoje in tudi reka si je opomogla z vodo.
Živčen sem. Čakam, da dež mine, da potegnem Žvirco, da napravim kilometrino.


p.s. Imam sponzorja za Bolgarijo: Avtocenter Ormož - Renault.

Lepo vas pozdravljam in prijatelja Z.Gnezda, ki mi je pomagal.

Svištov

Rano sredino jutro. Sedim na pokriti terasi imenitnega lokala, kot pred leti. Dostop do interneta, imam vse kar potrebujem. Misel se mi vedno seli nazaj izpred štirih let. Tega je več, bom v spominih napisal.
V luški kapetaniji sem sparkiral, že včeraj opoldne, za patruljnim čolnom. Tam je varno, tam so mi napolnili tudi baterije. Je to njihova dolžnost, saj so kapitanija, mi je povedal tam zaposleni. In, kako se je smejal policaj, ko me je gledal kako sem zalegnil kar v ljotki. Oni bi mi dali čebe in bi pod njihovo streho lahko prespal. Ampak, to bi bila zame že razvada, v to ne grem.
Pa ni se dalo zaspati, pomični pomol je škripal, motile so me luči. Ko pa je še Nemec na jahti, parkirani poleg mene, glasno telefoniral in njegova nafrfotana gospa, potem sem potegnil dvesto metrov na mivkasti otok in tam v miru zaspal.
Cigarete imam, zdaj dobim še kavico z vročim mlekom od prijazne natakarice, takšne, kot strežejo pri Kuharju v Bakovcih.  Potem si nabavim najnujnejše za na pot in odidem za Ruse, balkanski Dunaj.
55 km ni malo, delal bom cel dan in morda še nekaj v naslednjega.
Voda je mala, ladje sedijo.

Čutim energijo, Žvirca me čaka.

Bitka za Nikopol

Včeraj, v nedeljo sem ga nameraval naskočiti. Rano sem vstal, da bi do vročine čimveč potegnil, a je bilo še nekaj čez 40 km mnogo preveč. Vročina me je ubijala in energije sem imel dosti premalo.

Popoldne mi je veter pihal v obraz in do večera je upanje ugasnilo. Današnje jutro je bilo videti obetavno, pa sem že rano začel. Po kakšni uri mi je začelo pihati v hrbet, vendar so mi veliki valovi odvzemali hitrost. V idealnih pogojih bi lahko delal 7 km na uro, pa sem jih delal le po dva.
V daljavi sem zagledal 7 vetrnih elektrarn, to mi je po spominu že dišalo na Nikopol. Ali se je prav v tem času začelo za mojim hrbtom kuhati vreme.
Močan veter mi je delal velike valove in potem me je dobila nevihta sred reke. V daljavi, pod vetrnicami sem zagledal Nikopol, pa ni bil. Le ena vasica je bila in še 12 km veslanja do njega.
Po blatni gozdni poti sem okrog enih pritekel v vas, iskat cigarete in kakšni priboljšek.
Našel sem eno zanikrno gostilno, kjer sta dva delavca pravkar malicala. Bi tudi jaz tisto, kar ona dva jesta, sem stari naročil. Da nima toliko in, da potem njim nič več ne ostane, se je stara ven "vadila".
Nisem odstopal od namere in si za mizo vzel plac. Čez čas je vseeno prišla, s krpo z mize pometla lanske muhe in mi dala krožnik. Potem mi je z žlico nadevala malo riža, tanki konec piščančje peruti,
narezan paradižnik brez olja in tri kose kruha.
Toliko, da nisem omedlel od gladi, za silo je bilo. Tri leve in 20 stotinov, skupaj s pivom mi je dala račun. Potem sem nekje še staknil cigarete, vreme se je popravilo, Donava umirila.

Po dveh urah sem prišel v Nikopol. Celo, sonce mi je zasijalo.

Pred večerom odrinem za Svištov. Pred štirimi leti je bila takrat, tista pot, prekleta sobota in za njo prekleta nedelja. Letos si tega ne dovolim.

Nekje v Bolgariji

Od Rama v Srbiji, okrog dva tedna več ne postavljam šotora, če se temu š še sploh lahko reče šotor.
Tri minute potrebujem, da spraznim sredino Žvirce, popivnam vodo, posteljem spalno vrečo, reševalni jopič pod glavo in že spim. Dokler ne dežuje je dobro. Bi pa svetoval Roto strokovnjakom za enostavno rešitev tudi pred dežjem. Sigurno se bo še našel  kak norc, ki bi na tak način rad potoval in bi mu zelo prav prišlo. Drugače je Žvirca zelo praktičen kanu; mi je avto in hiša hkrati.

Če je kak dež ali močan  veter, postanem in se začasno zaščitim s starim vojaškim šotorskim krilom.
Fejst praktično, vam povem.

Obrambno črto imam 5 korakov okrog čolna. Če se mi kdo preveč približa, ko spim, imam vedno pri desni roki praktično orožje za tri, ... bogjimpomagaj.

Danes, v soboto in jutri, je v Lomu  velika mednarodna dirka motornih čolnov do 500 kub. V kilometerskem krogu razvijajo do 200 km/uro hitrosti. So me vabili, naj ostanem, pa me je Žvirca pognala naprej, s sedmimi km na uro, ko se mi da.

Zdaj sem že 40 km od tam, v Kozlujevem.

Dober den, Vidin !

Tako se tu pozdravljajo Bolgari, kot mi doma. Sonce vzide eno uro prej, kot pri nas, reka je ista, le bregovi se kot kulise menjavajo vedno znova, za vsakim ovinkom.

Vroč dan je bil, ko sem škrabal prve bolgarske kilometre. Petinpetdeset sem jih naškrabal od jutra, do 17.h, po njihovem času. Včeraj dopoldne sem se Srbom zahvalil za gostoljubnost, popoldne zalegnil na obali pred mejo, da bi za rana spočit odpiral nov zemljevid.

Zjutraj mi je dobro šlo in, ko je sonce bilo nekje sred neba, sem sparkiral v senci. Menü je bil bolj tak, makaroni z instant juho. Kaj pa se želodec spozna na bolgarsko kuhinjo; glavno, da ni prazen, pa gre. Vode mi je zmanjkalo za piti, k sreči čikov še ne. Je pa donavska voda za kuho tudi čisto okej.
Namesto počitka sem malo zaplaval in odškrabal naprej.

Tu so me imeli dve uri v karanteni, ker je v luki delal le en policaj. Medtem sem carinika "nagovoril" za službeni internet.
Zdaj sem prost do jutra, takrat potegnem naprej.



p.s. bolgarsko škrabati, pomeni veslati

Prahovo in hajd naprej !

Tu sem, v Negutinu, dol z Donave. Vam povem ob priliki, kak je bilo.
Jutri nadaljujem iz Prahovega, do zadnjega sela in hajd v Bolgarijo.
Ne vem, če bo to v torek, v sredo sigurno sem tam. Takrat se bom javil na net.

Lepo vas vse pozdravljam, kjerkoli po svetu ste že.

Tri ribe mi je dal stari. To oko ima gumijasto, na njega ne vidi. "Kaj ti naj dam v zameno?", ga vprašam. Bila je nedelja, pa pravi, naj mu pivo kupim v trgovini (bila je odprta do enih). Apatinsko si je naročil, bila ne najcenejša, pa 38 dinarjev kom.
119 din = 1 evro
Stari je majster, kot človek je še večji.

Se dobimo v Vidinu.  Juuuheeeeeej !

Skozi kanjon

Ko sem še bil v Donjem Milanovcu, so naši iz TIDa bili še v Kladovu. Bil sem zmatran, a vseeno sem delal peklenski načrt, da bi jih dobil po poldnevu in preko noči, ko so oni počivali.
Skozi zavil je še nekak šlo, potem pa je veter spet svoje napravil. Ni se dalo veslati, kre brega sem se šunjal, meter po meter. Edino, kar je bilo dobrega, da sem se do dobra napasel krpüjšnic in loških marul.
Da bi naj tam, v enem selu zalegnil, so mi svetovali ribiči, ki so čakali na some. Pa sem tisto selo prevozil in se znašel kar pred vhodom v kanjon. Celotna širjava vode se je stisnila med skale v širino samo 80. metrov in globino 120.h metrov. Tema se je delala ta četrtkov večer, jaz pa sem gnal dalje.
Še pred 4. leti sem cvikal pred tem kanjonom in zgodili so se mi eni Srbi, z motornim čolnom, ki so me potegnili skoz. Večje sreče takrat nisem mogel imeti.
Zdaj pa sem sam tu med temi stenami in ogromno vode. Nekaj časa sem še poganjal, potem pa sem gledal in videl le še za kurjo slepoto. Rešitev je bila samo ena, privezati čoln na steno in počakati jutra. Tak sem v čolnu zaspal.

Še preden je sonce ogrelo kačjo zalego, sem šel dalje, do Trajanove table in naprej do Tekije.
To sem prevozil in si potem na kamenju privoščil kosilo: makarone, paradižnik in klobasico sem si skuhal. Kakšne pol ure se kopal in hajd dalje do elektrarne Đerdap 1. Naša zapornica ni delala, pa so me napotili na romunsko. Naj povem, da mi je veter vztrajno svetoval, da bi se vrnil, proti toku domov.
Na romunski strani me je sprejel Romun, ki za druge jezike še ni slišal. Kregal me je in očetovsko svetoval, kje in kako naj čakam, da pride konvoj in potem me z njim spravijo čez.
Po treh urah je prišel res tisti konvoj ladij in potem smo se uro in pol spuščali iz enega na drugi nivo reke. Jaz sem se potem izstrelil dalje v noč, oni pa so ostali.

Zgleda, da sem sparkiral na romunski strani otoka, ker so me Romuni gnjavili z reflektorji skoraj celo noč. Zdaj sem v Kladovu, ura je devet. Pogajam se s TIDom, kako bi jih dobil, kako bi mi priznali regato čez Srbijo.

Med tem je moj čoln bil krščen v Žvirco, botrca Branka mu je dala ime.  :-)

Kakšne slike pridejo, ko bo čas.  Viiidaaaa, na zdravje !  :-)))

Poreč

Pozno popoldne sem potegnil iz Golubca, da bi delal nočno, kot prejšnjo, ki mi je vsedla.
Pa se mi je nekam dolgo zavleklo prečkanje in sam vhod skozi vrata v prekleto Đerdapsko sotesko.
Mesec, se ne ve kje je zaspal, ni svetil. Kamnite gore so se temnile in stiskale reko. Ribiči so že davno mreže izvlekli, nikjer ni bilo žive duše okrog.
Na naši (srbski) strani je včasih kaj po žabje zaregetalo, na romunski bolj rjovelo. Sigurno je bil kakšen vampir.

Ampak, to me ni motilo, občutka za reko nisem imel. Nisem znal kak veslo potegne, če čoln dovolj zdrsne, če je pot pred njim odprta. Ali reka dovoli? Če nekaj delaš mehansko, ne z glavo, to je obup in tega ne bi smelo biti.
Malo sem še vztrajal in čakal boljše pogoje, da bi zvezde zasijale in se luna zbudila. Tako grabim z veslom, kar iznenada, sred reke, nekaj še temnejšega se mi pojavi pred nosom. Toliko, da se nisem zaletel, ladja je sedela sred reke, neosvetljena. Voda je mala in ladje si vsedejo brez pravil, kje ji zapaše. One se med sabo gledajo z radarji, jaz pa ob tej uri tu tak nimam kaj iskati.

Potem sem tudi jaz zalegnil do jutra in danes ves dan do, 21.h veslal. Že prej bi odnehal, pa sem imel cilj sem priti, v Poreč. Poreč je potopljeno mesto, zaradi hidro elektrarn. Donji Milanovac je zdaj njegovo nadomestno mesto. Z njim zdaj živi.

Po štirih letih spet Golubac

Sinoči, okrog polnoči sem potegnil s čolnom ven iz pristanišča, da bi se v miru nekje naspal.
Pa je roka sama vlekla veslo in čoln je drsel po reki, gladki kot steklo. Zrak in na splošno vzdušje za bogove. Držal sem se sto, dvesto metrov stran od brega. Na naši strani so se slišali v živo narodnjaki iz fešte v daljavi, pozneje pa so samo še žabe regetale, na levi, v Romuniji pa so lajali psi.
Mir, le tu in tam je prišla kakšna ladja in še tista v tišini.

Razmišljal sem, da bi se midva enkrat tak odpravila po Muri, skupaj s svetlim Mesecem. Ti bi sedela naprej, jaz bi zadaj občudoval tvoj stil. Potem bi zalegnila na Otoku ljubezni in, ko bi prvi zaposleni prišli v službo, bi se zdrznila: "aaa, ste že prišli?". Potem bi vlekla do Tinekovoga broda in tak napravila, kot prlečki ženski, ki sta čez reko prišli z motikama, kot bi na njivi okopavali. Potem sta si naročili liter vina in ga počasi pili na gugalnici. Ukradli sta si užitek v življenju in tudi njiva je bila zadovoljna.

Potem sem 7 km pred mestom zalegnil v čolnu. Bom tisto pot z lahkoto, ko se naspim. Pa ni bilo tako. Reka se je spet povalovila in tri ure so mi vzeli tisti manjkajoči kilometri.


Sporočilo Cirilu, pajdašu

Da prijden ge nazaj, te si müva privuoščiva čago: eno pr Kalmani, drüjgo pr Köjari, trečo pr brodi. Tij zriktaj te čas prostovoljke, štere du nama kupico držale. Meni takšo, ka nede preveč brbrava pa haklavna.

Tolmačenje vam

Ciril mi je velik prijatelj, kapo dol. Pomagal mi je pri organizaciji in logistiki. Brez tega bi mi bilo na poti težje. Zato sem mu hvaležen.
So še drugi,  njih poiščemo pozneje.

Nekaj kilometrov, na levem bregu za Novim Sadom. Imel sem priliko biti na najlepšem otoku (po ocenah strokovnjakov) na Donavi, kod Pere Ajkule.

DUNAV SE TALASA

Donava valovi, bi bilo po naše.
Takrat, v soboto, sem se ustavil na levi v Banatu pri prijateljih izpred štirih let. Bila je jelenja đigerica in pržene ribe. Potem sem, z zamudo treh ur lovil naše iz TIDa. Dve uri sem jih lovil, ko je zapihalo, kot se to na Donavi zgodi. Iz srede reke me je fuknilo na levo stran, kjer sem v zavetju čakal, če ta vremenski napad mine. Pa ni, vse bolj je začelo pihati. Kaj bom zdaj, s pol litra vode, brez čikov, tu na kamnu čakal? Pa sem se organiziral, naštelal reševalni jopič, povezal čoln in opremo z vrvmi in hajd v valove, na desno stran reke, kjer bi naj bilo malo zavetišča.
Takšno prečkanje za športni dan, brez tveganja za opremo, bi bil užitek. Tu pa je šlo za biti ali nej.
Glodal sem približno pol ure in prišel čez, med mlade ribiče na drugi strani.
Fantje so se režali, da se 100 % "udavim" (utopim), kot se je en Slovak, tu pred letom.
Kako ti lahko pomagamo, so me vprašali. Dajte mi en čik in mrzlo vodo, sem jih prosil. Potem so se predstavili: Dragan, Igor in Marko, so bili. Vsak posebej in vsi skupaj bi se radi z mano slikali.
Potem so slike pošiljali po netu, meni smotali pol škatle cigaret in dali hladno pivo.
Dušane, ti si car in tebi carsko pivo, so se mi hihitali. Pivo je res imelo carsko ime.  :-)

Potem sem se šunjal kre brega, da bi nekak prišel do naselja Ram, pa ni šlo dalje. Tema, veter in valovi so me zabijali med ščavje, travo in blato. Zato sem bil prisiljen sparkirati, po kakšnih 300 metrih. Šotora se ni dalo postaviti, zato sem reorganiziral opremo in si postlal kar v čolnu. Med travo ni bilo valov. Vlegel sem se v spalno vrečo in po bogovsko počutil. Nihče me ni motil, le ena radovedna kača je stegnila vrat čez čoln v notranjost. Pa se je tudi ona potegnila nazaj v vodo, ko sem ji namignil, naj ne moti.

V nedeljo dopoldne se v čolnu poležaval, naprej ni bilo mogoče iti. Vžigalnik se mi je iztrošil in čiki niso znali sami zagoreti. Popoldne sem se komaj živ privlekel v Ram. Tam so Nemci nalagali svoje čolne za transport domov, ostale pa so, baje že pred tem pobrali z reke in jih transportirali po cesti.

Pred večerom se zaradi vetra ni dalo iti naprej, zato sem sparkiral za naseljem in počakal do jutra.
Med tem so me obiskali, tisti, ki jih je Miloš napisal v komentarju. Povabili smo me na večerjo in rakijo.

Zjutraj sem odrinil, meter po meter je sto, sto krat 10 je kilometer. In tako sem se pred večerom privlekel do sem, Veliko Gradište.

Če bi bila noč svetla, bi zdaj potegnil do Golubca. Pa ne verjamem, verjetno bom zalegnil nekje za mestom. Jutri jih grem lovit.

DUNAVSKI PLIĆAK

Če je danes sobota dopoldne, potem sem v vikend naselju, nekje za Smederovim, na levi strani Donave. Včeraj je bilo krvavo, 50 km smo delali iz Beograda. Dopoldne je še šlo, popoldne pa dež, veter in valovi. Moj tovornjak se je obnašal kot buldožer na reki, motor (moje roke) je škripal.

Pa sem vseeno prišel z njimi. Njihovi čolni so hitrejši, če pa so kanuji, sta po dva veslača. Zvečer smo se utaborili za zidom trdnjave in tam je bil sprejem. Vsegaboga je bilo povedanega in Nemci so dobili debele oči. Češ, da bo od zdaj naprej na levi Romunija pod dobrogledom kamer in, če te dobijo na romunski strani te notri zaprejo za kak dan.
Vsi so notri šotore postavili, le jaz, trije Mađari in en Nemec, smo postavili zunaj obzidja. Po večerji sem odšel v mesto na internet. Pridem nazaj, obzidje zaprto, razen mojega, nobenega šotora več.
Potem sem zalegnil in zjutraj mi Nemec pravi, da je bila tam policija in so se vsi z šotori morali preseliti za obzidje. Baje, da so po vojni sem preselili veliko ciganov in, da je zunaj opasno.  Zjutraj sem pozdravil enega policaja, pa me je grdo gledal. Zaradi mojega šotora je moral biti celo noč na straži.  :-)))

Tu, na Dunavskem plićku sem se ustavil, dobil kavico, rakijo in internet. Kraj naselja moram poiskati Miodraga poslanca srbske skupščine, kjer sem bivakiral pred štirimi leti. Takrat si je gradil, zdaj je že končano. Med tem sem izvedel, da mu je umrl oče in vprašanje, če bo tu.

Malo počitka mi prija, potem bom šel naše lovit. Današnja tura je še dolga (59 km), ostale bodo krajše.