Poreč

Pozno popoldne sem potegnil iz Golubca, da bi delal nočno, kot prejšnjo, ki mi je vsedla.
Pa se mi je nekam dolgo zavleklo prečkanje in sam vhod skozi vrata v prekleto Đerdapsko sotesko.
Mesec, se ne ve kje je zaspal, ni svetil. Kamnite gore so se temnile in stiskale reko. Ribiči so že davno mreže izvlekli, nikjer ni bilo žive duše okrog.
Na naši (srbski) strani je včasih kaj po žabje zaregetalo, na romunski bolj rjovelo. Sigurno je bil kakšen vampir.

Ampak, to me ni motilo, občutka za reko nisem imel. Nisem znal kak veslo potegne, če čoln dovolj zdrsne, če je pot pred njim odprta. Ali reka dovoli? Če nekaj delaš mehansko, ne z glavo, to je obup in tega ne bi smelo biti.
Malo sem še vztrajal in čakal boljše pogoje, da bi zvezde zasijale in se luna zbudila. Tako grabim z veslom, kar iznenada, sred reke, nekaj še temnejšega se mi pojavi pred nosom. Toliko, da se nisem zaletel, ladja je sedela sred reke, neosvetljena. Voda je mala in ladje si vsedejo brez pravil, kje ji zapaše. One se med sabo gledajo z radarji, jaz pa ob tej uri tu tak nimam kaj iskati.

Potem sem tudi jaz zalegnil do jutra in danes ves dan do, 21.h veslal. Že prej bi odnehal, pa sem imel cilj sem priti, v Poreč. Poreč je potopljeno mesto, zaradi hidro elektrarn. Donji Milanovac je zdaj njegovo nadomestno mesto. Z njim zdaj živi.