"Na levo krug !"

To je bila komanda pri vojakih, ko si se obrnil na peti za 180 stopinj nazaj. Ampak, meni ni nihče komandiral, popolno svobodo sem nosil s seboj. Zdaj sem se znašel tam, kamor sem že od otroštva strmel: na cilju sem bil, neglede na žrtev poti.
Kako to izgleda, kakšni občutki? Kot v raju, ki vam ga obljubljajo. Šum okrog mene in glasba v njem, ogromno energije je valovalo okrog mene. Kot bi po mrazu v zimi topel južni veter zapihal, tak sem postopal po Sulini, po tej vasi, ki je zadnja med reko in morjem.
Prtljago sem odložil na ladjo, ki bo jutri odplula nazaj, do Tulceje in od tam z avtobusom do Bukarešte. Časa je bilo za cel popoldan in celo noč po njem. Ljudje so mi bili mali. Lahko bi bil rimski imperator, pa nisem hotel. Bi nazdravil s kom, ki bi me razumel, pa ni bilo nikogar. Sam s sabo se ne da nazdraviti. Tak sem postopal po tej vasi, popil kakšno pivo in nazadnje pristal v klubu pokerašev. Oni so igrali, jaz sem si naročil kavico. Pa še vodko sem si privoščil, tisto s Putinovim imenom. Deci mi je točil, pa sem mu s prstom pokazal, da bo pol čisto dovolj.
Potem sem odšel na ladjo nočit, kot to ladje delajo vsako noč, ko jim ni za pluti. Na stolu sem prečepel, zijaje v nebo.
Zjutraj smo odpluli in po šestih urah napravili pot, ki sem jo delal kar dva dneva in pol.
Tista škrbeta do Bukarešte ni bila niti avtobus in ceste bolj grabaste, kot bi naj bil asfalt. Enkrat smo s trajektom prečkali tudi Donavo, ki se mi je zdela tak domača, da bi kar v njo skočil, če bi me škrbelo počakalo.

V Bukarešti, na zadnji postaji v garaži je bil začetek mafijske poti s taksijem do glavnega kolodvora Gara de Nord. Zgodovinsko znana postaja z varnostniki in policaji. Od tam ne pobegneš, če si sam. Najprej mi je bančni avtomat drpnil kartico in se delal, kot da nič ni bilo. Sočasno sem ostal brez plastičnega soda s prtljago, ki sem ga vlačil s sabo. V trenutku sem zamenjal postajo z razburkano reko in krizni trenutek, ko delaš samo tisto in nič drugo, kar te še edino lahko ohrani živega. Delal sem maigeri na avtomatu. Prileteli so varnostniki in za njimi policaji. Mit o Romunih, ki sem ga želel razbiti, je ostal.
Bila je sobota, za njo nedelja in prekleta ponedeljkova noč. Tri noči nisem spal. v tisti, ponedeljkovi noči sem pristal v "zaščiti" mafije. Italijanska se lahko skrije pred njo. Ta deluje v rimah, kot bi pesem prepeval. Za ceno me ne vprašajte.
V torek zvečer mi je uspelo priti v Srbijo in čez noč do Zidanega mosta. Od tam so me evakuirali moji, do doma.

S tem zaključujem blog, projekta Donava, 2015 pa še ne.

Dušan Kovač in

Murska straža - društvo za sobivanje in sponzorji:  Pomurske lekarne,
                                                                                  Avto center Renault Ormož
                                                                                  Avto center Kuhar Bakovci
                                                                                  Ljubljanske mlekarne



Sem se jim prek medijev zahvalil in še zdaj: hvala vsem, ki ste mi to omogočili.


Tu pa ste še vi, spoštovani, meni dragi obiskovalci blogov in tisti, ki vas imam zabeležene na izpisku. Brez vas bi mi dosti težje šlo.