S severa na jug

Rano v jutru je pristopicala po potki iz gozda do reke in zabredla do kolen.
Rdeče krilo, ... rdeča, z ornamenti izvezena bluza, črna kita las.
Iz platnene torbice je vzela milo in se umivala. Najprej roke, potem obraz, vrat, ušesa. Z desnico si je segla pod levo dojko, z levico še desno.
Potem je zajela s prgiščem in srknila donavsko vodo. Stresla je z glavo in z dolgim curkom izpljunila.
Ne meneč se za tujca, je dvignila krilo, počepnila in si umila še mednožje. Kot, da na reki ne bi bilo nič zanimivega, se je obrnila, vrgla dolgo črno kito čez rame in odstopicala po potki nazaj v gozd.

Jaz pa sem zavil še malo proti severu, potem obrnil navzdol po zemljevidu. Ste znali, da murska voda liže moldavskei breg?
Od daleč se mi je zdelo, da je lesena ograja, pa je bila betonska. Iz betonskih stebrov, zabitih ob bregu. Moldavija, dežela o kateri sem sanjal.
Kljub opozorilu policistov, naj se držim romunskega brega, me je zaneslo na ono stran. Bi si mislil, da je dežela mrtva, pa je prav v tem hipu med betonskima stebroma ograje priletel trnek, vaba za ribe. Se mi je zdelo, da sem ga videl, on pa je hitro počepnil.

"Je to Moldavija?", vprašam.    Tišina.
"Panimaješ pa ruski?", spet vprašam.

"Da", dobim odgovor. Bil je človek in ni bil gluhonem.  :-)

-Je Moldavija?

-Da.

Čepel je skrit za ograjo in škilil skozi. Potem sem ga nagovarjal, da bi zamenjala cigarete: jaz njemu romunske, on meni moldavske.

- Njet, njet.

Ni se dalo z njim, pa sem potegnil še par krat z veslom in Moldavije več ni bilo. Tisti, ki je pasel ovce na bregu, tisti mi je že povedal, da je Ukrajinec. Samo 240 metrov je bilo potrebnih in že so bili "naši" za mano. Potem so sledile šolske urice discipline obnašanja na reki in hajd nazaj na našo, romunsko stran. Starejši policaj mi je očetovsko žugal s prstom, naj se držim romunskega brega, ker je Ukrajina problem.
Zvečer sta me spremljala dva boorder policaja z motornim čolnom, češ da so begunci problem, ki jih ladje pripeljejo in tu izvržejo. Kje bom prespal?, na katerem območju?, sta me spraševala in tisto območje prečistila, kot bi mine iskala.
V temi sem se skril skupaj z Žvirco v gozdu, pred begunci in policaji.
Tudi danes sem bil pod kontrolo, ker je do sem reka bila mejna z Ukrajino. Ne trdim, da so bili policaji nadležni, eden me je zjutraj celo z lastnim avtom odpeljal 2 km v mesto po slanino, mleko, kruh in čike.
Popoldne je pihal močan južni veter. Tulcejo sem imel na dlani in po treh urah driblinga z valovi, sem zvečer le prilezel do nje.

                Tu se začenja Ukrajina. Moldavske ograje, žal nimam, ker mi je kamera zatajila.

                                                  Našel. Tista ograja je še moldavska.