Bitka za Nikopol

Včeraj, v nedeljo sem ga nameraval naskočiti. Rano sem vstal, da bi do vročine čimveč potegnil, a je bilo še nekaj čez 40 km mnogo preveč. Vročina me je ubijala in energije sem imel dosti premalo.

Popoldne mi je veter pihal v obraz in do večera je upanje ugasnilo. Današnje jutro je bilo videti obetavno, pa sem že rano začel. Po kakšni uri mi je začelo pihati v hrbet, vendar so mi veliki valovi odvzemali hitrost. V idealnih pogojih bi lahko delal 7 km na uro, pa sem jih delal le po dva.
V daljavi sem zagledal 7 vetrnih elektrarn, to mi je po spominu že dišalo na Nikopol. Ali se je prav v tem času začelo za mojim hrbtom kuhati vreme.
Močan veter mi je delal velike valove in potem me je dobila nevihta sred reke. V daljavi, pod vetrnicami sem zagledal Nikopol, pa ni bil. Le ena vasica je bila in še 12 km veslanja do njega.
Po blatni gozdni poti sem okrog enih pritekel v vas, iskat cigarete in kakšni priboljšek.
Našel sem eno zanikrno gostilno, kjer sta dva delavca pravkar malicala. Bi tudi jaz tisto, kar ona dva jesta, sem stari naročil. Da nima toliko in, da potem njim nič več ne ostane, se je stara ven "vadila".
Nisem odstopal od namere in si za mizo vzel plac. Čez čas je vseeno prišla, s krpo z mize pometla lanske muhe in mi dala krožnik. Potem mi je z žlico nadevala malo riža, tanki konec piščančje peruti,
narezan paradižnik brez olja in tri kose kruha.
Toliko, da nisem omedlel od gladi, za silo je bilo. Tri leve in 20 stotinov, skupaj s pivom mi je dala račun. Potem sem nekje še staknil cigarete, vreme se je popravilo, Donava umirila.

Po dveh urah sem prišel v Nikopol. Celo, sonce mi je zasijalo.

Pred večerom odrinem za Svištov. Pred štirimi leti je bila takrat, tista pot, prekleta sobota in za njo prekleta nedelja. Letos si tega ne dovolim.