DUNAV SE TALASA

Donava valovi, bi bilo po naše.
Takrat, v soboto, sem se ustavil na levi v Banatu pri prijateljih izpred štirih let. Bila je jelenja đigerica in pržene ribe. Potem sem, z zamudo treh ur lovil naše iz TIDa. Dve uri sem jih lovil, ko je zapihalo, kot se to na Donavi zgodi. Iz srede reke me je fuknilo na levo stran, kjer sem v zavetju čakal, če ta vremenski napad mine. Pa ni, vse bolj je začelo pihati. Kaj bom zdaj, s pol litra vode, brez čikov, tu na kamnu čakal? Pa sem se organiziral, naštelal reševalni jopič, povezal čoln in opremo z vrvmi in hajd v valove, na desno stran reke, kjer bi naj bilo malo zavetišča.
Takšno prečkanje za športni dan, brez tveganja za opremo, bi bil užitek. Tu pa je šlo za biti ali nej.
Glodal sem približno pol ure in prišel čez, med mlade ribiče na drugi strani.
Fantje so se režali, da se 100 % "udavim" (utopim), kot se je en Slovak, tu pred letom.
Kako ti lahko pomagamo, so me vprašali. Dajte mi en čik in mrzlo vodo, sem jih prosil. Potem so se predstavili: Dragan, Igor in Marko, so bili. Vsak posebej in vsi skupaj bi se radi z mano slikali.
Potem so slike pošiljali po netu, meni smotali pol škatle cigaret in dali hladno pivo.
Dušane, ti si car in tebi carsko pivo, so se mi hihitali. Pivo je res imelo carsko ime.  :-)

Potem sem se šunjal kre brega, da bi nekak prišel do naselja Ram, pa ni šlo dalje. Tema, veter in valovi so me zabijali med ščavje, travo in blato. Zato sem bil prisiljen sparkirati, po kakšnih 300 metrih. Šotora se ni dalo postaviti, zato sem reorganiziral opremo in si postlal kar v čolnu. Med travo ni bilo valov. Vlegel sem se v spalno vrečo in po bogovsko počutil. Nihče me ni motil, le ena radovedna kača je stegnila vrat čez čoln v notranjost. Pa se je tudi ona potegnila nazaj v vodo, ko sem ji namignil, naj ne moti.

V nedeljo dopoldne se v čolnu poležaval, naprej ni bilo mogoče iti. Vžigalnik se mi je iztrošil in čiki niso znali sami zagoreti. Popoldne sem se komaj živ privlekel v Ram. Tam so Nemci nalagali svoje čolne za transport domov, ostale pa so, baje že pred tem pobrali z reke in jih transportirali po cesti.

Pred večerom se zaradi vetra ni dalo iti naprej, zato sem sparkiral za naseljem in počakal do jutra.
Med tem so me obiskali, tisti, ki jih je Miloš napisal v komentarju. Povabili smo me na večerjo in rakijo.

Zjutraj sem odrinil, meter po meter je sto, sto krat 10 je kilometer. In tako sem se pred večerom privlekel do sem, Veliko Gradište.

Če bi bila noč svetla, bi zdaj potegnil do Golubca. Pa ne verjamem, verjetno bom zalegnil nekje za mestom. Jutri jih grem lovit.