Svištov

Rano sredino jutro. Sedim na pokriti terasi imenitnega lokala, kot pred leti. Dostop do interneta, imam vse kar potrebujem. Misel se mi vedno seli nazaj izpred štirih let. Tega je več, bom v spominih napisal.
V luški kapetaniji sem sparkiral, že včeraj opoldne, za patruljnim čolnom. Tam je varno, tam so mi napolnili tudi baterije. Je to njihova dolžnost, saj so kapitanija, mi je povedal tam zaposleni. In, kako se je smejal policaj, ko me je gledal kako sem zalegnil kar v ljotki. Oni bi mi dali čebe in bi pod njihovo streho lahko prespal. Ampak, to bi bila zame že razvada, v to ne grem.
Pa ni se dalo zaspati, pomični pomol je škripal, motile so me luči. Ko pa je še Nemec na jahti, parkirani poleg mene, glasno telefoniral in njegova nafrfotana gospa, potem sem potegnil dvesto metrov na mivkasti otok in tam v miru zaspal.
Cigarete imam, zdaj dobim še kavico z vročim mlekom od prijazne natakarice, takšne, kot strežejo pri Kuharju v Bakovcih.  Potem si nabavim najnujnejše za na pot in odidem za Ruse, balkanski Dunaj.
55 km ni malo, delal bom cel dan in morda še nekaj v naslednjega.
Voda je mala, ladje sedijo.

Čutim energijo, Žvirca me čaka.